Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Vsak imenik ima dva prav posebna imenika, in sicer imenik ».« in imenik »..«. Imenik ».« pomeni »trenutni delovni imenik«. Imenik »..« pa je nadomestno ime za očeta trenutnega imenika.
Primer: če je trenutni delovni imenik imenik sile, zapišemo relativno pot do datoteke naloga-gibanje.txt tako:
..\gibanje\naloga-gibanje.txt
Z imenikom »..« se vrnemo iz imenika sile v imenik fizika; za en imenik nazaj po drevesni strukturi. Preostali del poti je relativna pot iz imenika fizika do datoteke vaje-gibanje.txt.
Kakšen ukaz bi pa morali napisati, da bi se vrnili v drevesni strukturi dva imenika nazaj v operacijskem sistemu Windows?
Odgovor: ..\..\
Organizacija diska in particije
Pomnilna enota (na primer trdi disk) je »logično« razdeljen na particije, ki so naprej formatirane po pravilih nekega datotečnega sistema.
Particija (ang. partition) je del trdega diska. Postopek ustvarjanja particije imenujemo particioniranje (ang. partitioning). S tem postopkom razdeljujemo disk. Ko ustvarimo novo particijo, si z njo še ne moremo nič pomagati. Particijo je namreč treba urediti v datotečni sistem (ang. file system). Postopek ustvarjanja datotečnega sistema na particiji imenujemo formatiranje (ang. formatting). Datotečnih sistemov poznamo več in so del operacijskega sistema. O njih nekoliko pozneje.
Trdi disk lahko vsebuje več particij, ki so formatirane oziroma urejene v iste ali različne datotečne sisteme. To pomeni, da lahko imamo na istem trdem disku tudi več operacijskih sistemov. V takem primeru si ob zagonu računalnika iz menija izberemo, kateri operacijski sistem bomo zagnali (ang. Dual Boot). Prednosti večjega števila particij je več. Ena izmed njih je, da lahko s particijo ločimo podatke in sistem. S tem lahko poenostavimo ohranjanje podatkov ob morebitni težavi z operacijskim sistemom. Lahko pa z manjšimi particijami tudi pohitrimo delovanje sistema.
Poznamo dve vrsti particij: primarno particijo (ang. primary partition) in razširjeno particijo (ang. extended partition). Disk lahko razdelimo na največ štiri particije. Ustvarimo lahko štiri primarne particije ali pa tri primarne in eno razširjeno particijo, če potrebujemo več particij. Z razširjeno particijo namreč presežemo omejitev števila primarnih particij, saj razširjena particija lahko vsebuje več logičnih particij ali pogonov (ang. logical drive). Primarne particije in logične particije navzven delujejo enako: določen imajo en datotečni sistem. Razlikujejo se v tem, da je mogoče operacijski sistem zagnati le iz primarne particije.