Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Komuniciranje
Komunikacija (lat. communicatio) opisuje dejanje, ko nekdo sporoča nekaj nekomu drugemu. Da ne pride do nesreč je v prometu pogosto potrebno določene informacije sporočiti čim hitreje in čim bolj zanesljivo. V ta namen uporabljmo prometne znake in prometno signalizacijo. Oboje predstavlja neverbalno komunikacijo, ki je v tem primeru bolj zaželjena, saj za sporočanje informacij ne uporabljamo pisanega in/ali govorjenega jezika, ampak nedvoumne grafične ali svetlobne simbole.
Različne načine sporočanja si poglejmo kar na konkretnih primerih. Recimo, da v križišču, ob semaforju za pešce čaka slepa oseba. Na semaforju je pritrjena naprava, ki oddaja zvočne signale ob zeleni luči, ko pešci lahko prečkajo prehod. Naprava ima vgrajena tudi navodila v brajici – pisavi za slepe. Čeprav je zvočni signal namenjen predvsem slepim pešcem, ga načeloma lahko razumejo tudi pešci, ki vidijo. Verjetno pa večina pešcev, ki niso slepi, ne razume brajice. Recimo, da v tem primeru en vir komunicira z enim udeležencem v prometu (angl. unicast).
Drugi primer bi bil, da križišče prevozi reševalno vozilo na nujni vožnji z vklopljenimi utripajočimi lučmi in zvočnimi signali. Tokrat komunicira en vir z vsemi udeleženci v prometu – avtomobili, kolesarji, pešci itd. – ali preprosto oddaja sporočilo (angl. broadcast).
V zadnjem primeru si zamislimo, da se na semaforju za pešce prižge zelena luč in da se zasliši zvočni signal. V tem primeru prav tako en vir komunicira z večimi udeleženci v prometu, a ne z vsemi – komunicira namreč samo s pešci. Zato lahko rečemo, da se sporočilo razpošilja (angl. multicast).
Vsi opisani primeri komunikacije so bili enosmerni – od vira k enemu ali večim udeležencem v prometu. Na nek način predstavljajo pol komunikacije (angl. half duplex). Včasih pa različni udeleženci v prometu s pomočjo hupe, svetlobnih signalov, kretenj itd. med seboj vzpostavijo dvosmerno komunikacijo (angl. full duplex). Seveda se morajo pred tem še dogovoriti, kako bodo izmenjevali sporočila. Temu dogovoru rečemo protokol.