Pogojni stavki

Računalniku pogosto želimo povedati nekaj v tem smislu: »če je izpolnjen nek pogoj, naredi to, sicer pa naredi nekaj drugega«. Pogojno izvrševanje stavkov izrazimo takole:

Pogojni stavek je sestavljen iz dveh blokov – skupkov stavkov. Če je pogoj izpolnjen, se bodo po vrsti izvršili stavki v bloku če (stavek_A1, stavek_A2 itd.), stavki v bloku sicer (stavek_B1, stavek_B2 itd.) pa se bodo preskočili, sicer pa bo ravno obratno. Blok sicer lahko tudi izpustimo. Besedi if (angleška različica besede če) in else (angleška različica besede sicer) imata poseben pomen. Pravimo, da gre za rezervirani besedi. To pomeni, da ju ne moremo uporabiti za imena spremenljivk.

Vsi stavki znotraj blokov če in sicer morajo biti v besedilnih programskih jezikih zamaknjeni za enako število presledkov oz. tabulatorskih premikov. Ponavadi uporabljamo dva ali štiri presledke ali en tabulatorski premik. Zamikanje močno izboljša preglednost kode. V pythonu je obvezno, v večini drugih besedilnih programskih jezikov pa se moramo vanj prisiliti sami.

Oglejmo si primer uporabe pogojnega stavka. Za dnevno vstopnico za plavalni bazen plačajo polnoletni polno ceno, mladoletni pa jo dobijo pol ceneje. Napišimo program, ki v realnoštevilsko spremenljivko cena prebere polno ceno, v celoštevilsko spremenljivko starost pa starost osebe, nato pa izpiše ustrezno ceno vstopnice:

Preizkusimo program:

Koliko stane vstopnica? 6.5
Koliko let imaš? 21
Vstopnica zate stane 6.5 EUR.

Koliko stane vstopnica? 6.5
Koliko let imaš? 17
Vstopnica zate stane 3.25 EUR.

Pri sestavljenih pogojih uporabljamo blok za primerjanje . Poleg primerjanega operatorja ≥ (večje ali enako kot) lahko uporabljamo še druge primerjalne operatorje: > (večje od), < (manjše od), ≤ (manjše ali enako kot), = (enako kot) in ≠ (različno od).