Parametri

Naša funkcija Izpisi iz prejšnjega primera je predpostavila, da so meritve shranjene v tabeli meritve in da je indeks dneva, ki nas zanima, shranjen v spremenljivki naj. Takšne predpostavke so neugodne, ker ustvarijo zelo tesno medsebojno odvisnost med klicateljem in funkcijo. Na primer, če bi hoteli kdaj pozneje na podoben način izpisati nek dan, ki ga nimamo ravno v spremenljivki naj, nam dosedanja funkcija Izpisi ne bi pri tem nič pomagala. Podobno, če bi kdaj pozneje v glavnem bloku programa preimenovali tabelo meritve v kaj drugega, naša funkcija ne bi več delovala (oz. bi morali tudi njo ustrezno popraviti).

Zato je bolje, če funkciji podatke, ki jih bo morala uporabiti, podamo kot parametre. Pri deklaraciji lahko v oklepajih navedemo, koliko parametrov funkcija zahteva in katera so njihova imena.

V deklaraciji je zdaj navedeno, da Izpisi zahteva dva parametra z imenoma dan in tabela. Stavki v telesu funkcije ju lahko uporabljajo na enak način kot spremenljivke. Pri klicu pa smo v oklepajih navedli konkretni vrednosti, ki naj ju funkcija v tem konkretnem klicu dobi kot parametra: v našem primeru bo parameter dan dobil vrednost spremenljivke naj, parameter tabela pa bo dobil vrednost spremenljivke meritve.

Parametrom pod imeni, kot jih vidi funkcija, pravimo včasih tudi formalni parametri; konkretnim vrednostim, ki jih kot parametre podamo ob klicu, pa pravimo dejanski parametri ali argumenti. Formalne parametre lahko uporabljamo le znotraj funkcije, zunaj nje pa se jih ne vidi.