Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Pomožni pomnilnik
Za trajno hranjenje podatkov, npr. dokumentov, slik in glasbe, tudi kadar jih ne obdelujemo oziroma ko je računalnik brez napajanja, potrebujemo posebne vrste pomnilnikov. Pomnilniki, namenjeni trajni hrambi podatkov nimajo enakega časa dostopa do vseh pomnilniških besed. Razlog za to je tehnologija izdelave. Poznamo več tipov pomnilniških naprav za trajno hranjenje podatkov:
- Bralni pomnilniki (ang. Read-Only Memory, ROM) so pomnilniki, v katere ni mogoče pisati oz. je pisanje bistveno zamudnejša operacija kot branje. Tipičen predstavnik je t.i. bliskovni pomnilnik (ang. flash memory), ki sicer omogoča brisanje obstoječe in pisanje nove vsebine, vendar ne na nivoju posameznih pomnilniških besed, temveč celih blokov velikosti med 64 in 256 kibibajti. Bliskovni pomnilnik se uporablja v diskih SSD (ang. Solid State Drive), USB-ključih in karticah SD. V skupino bralnih pomnilnikov uvrščamo tudi optične nosilce podatkov, kot so zgoščenke (ang. Compact Disk), diski DVD (ang. Digital Versatile Disk), Blu-ray ter njihove zapisljive različice.
- Trdi diski (ang. Hard Disk Drive – HDD) so elektromehanske naprave. Podatke hranijo na okroglih ploščah, t.i. diskih, prevlečenih z magnetno plastjo. Podatki so zapisani v koncentričnih krogih, ki jih imenujmo sledi. Diski se vrtijo s stalno hitrostjo in nad njimi lebdi bralno-pisalna glava. Branje in pisanje poteka tako, da se bralno-pisalna glava najprej premakne nad sled magnetnega diska, kjer je shranjen želeni podatek. Bralno-pisala glava se ne giblje vzdolž sledi temveč preskakuje med posameznimi sledmi vzdolž polmera diska. Da lahko prebere oz. zapiše podatek, mora počakati, da podatek preide pod njo, kar pomeni, da mora v najslabšem primeru počakati cel obrat diska. Branje oz. pisanje z zaporednih naslovov je hitro, medtem ko je dostop do naključnih naslovov izjemno počasen zaradi zakasnitev ob premikih bralno-pisalne glave, pri čemer je povprečno treba počakati pol obrata plošče.
Trdi disk (levo) in SSD disk (desno).
Diski SSD nimajo premičnih elektromehanskih delov, ki v primeru trdih diskov predstavljajo oviro pri hitrosti dostopa do naključnih naslovov. Bistveno višje hitrosti prenosa dosegajo tudi na račun tega, da so sestavljeni iz več pomnilniških čipov in se branje ter pisanje vrši v/iz več čipov hkrati. Prednost trdih diskov ostaja predvsem v ceni na megabajt kapacitete. Cena diskov SSD v zadnjih letih precej pada oz. se pri enaki ceni bistveno povečuje njihova kapaciteta, vendar je v letu 2015 cena bliskovnega pomnilnika še vedno šest do osemkrat višja v primerjavi s trdimi diski, zato so v uporabi predvsem manjši diski SSD. Tipične velikosti diskov SSD se v letu 2015 tako gibljejo med 120 in 1000 gigabajti, trdih diskov pa med 500 in 6000 gigabajti. Zaradi hitrosti, majhnih fizičnih dimenzij ter odpornosti na tresljaje se je bliskovni pomnilnik še posebej uveljavili v prenosnih računalnikih in mobilnih napravah. Tipične hitrosti prenosov v/iz trdih diskov se gibljejo med 50 in 100 megabajti na sekundo, medtem ko diski SSD dosegajo hitrosti okrog 500 megabajtov na sekundo.