Ko govorimo o namenu naprav, ki jih imenujemo računalniki, se ne moremo izogniti delu s podatki. V takšnih napravah namreč podatke zapisujemo, jih hranimo, prebiramo, obdelujemo, jih pošiljamo in prikazujemo ... Skratka s podatki v računalniku upravljamo na vsakem koraku. V učni enoti Bitna predstavitev smo že ugotovili, da so podatki v računalniku zapisani v dvojiški obliki in sicer v pomnilnih enotah, kot je na primer trdi disk. V pomnilni enoti se podatki nahajajo »v obliki nizov ničel in enic«, ki jih imenujemo biti. Ampak, kako so ti podatki urejeni na nivoju uporabnika?
Ko govorimo o podatkih, uporabniki ne govorimo o bitih in o dolgih nizih ničel in enic, temveč o bolj oprijemljivih oblikah, kot so besedila, slike, video zapisi in zvočni zapisi. Torej gre za podatke, ki jih vidimo, jih razumemo in jih znamo uporabiti.
Da lahko v dvojiški obliki zapisane podatke uporabljamo, morajo biti ustrezno urejeni, označeni ter poimenovani. Tako urejene celote podatkov imenujemo datoteka (ang. file). Na pomnilnem mediju v računalniku so torej podatki zapisani v obliki slikovnih datotek, besedilnih datotek, video datotek in zvočnih datotek. Imamo pa tudi izvedljive datoteke in posebne datoteke, ki vsebujejo sezname drugih datotek. Imenujejo se imeniki (ang. directory) ali mape (ang. folder).
Imenik praviloma vsebuje datoteke (in druge imenike) podobno, kot knjižna polica praviloma vsebuje knjige.