ENIAC

Prvi omembe vreden elektronski računalnik so začeli izdelovati leta 1943 na Univerzi v Pensilvaniji. Nadeli so mu ime Electronic Numerical  Integrator and Calculator – ENIAC. Denar za njegovo izdelavo je zagotovila ameriška vojska, saj so ga potrebovali za računanje in izdelavo balističnih tabel za topništvo. Programiranje ENIAC-a je potekalo ročno – vklapljali so ali izklapljali posamezna stikala in prevezovali vodnike, kot je razvidno na spodnji sliki. Si lahko zamislite, kako zamudno je bilo to opravilo?

Računalnik ENIAC in njegove programerke.

To je bil računalnik, ki ni imel shranjenega programa oz. navodil za računanje. Ko se je pojavila potreba po drugačnem programu ali izračunu, so morali ponovno izvesti nerodno in počasno pretikanje stikal ter žic. Poleg tega je računalnik, medtem ko so ga tako programirali, miroval in ni reševal nobenih drugih problemov.

Vodilna razvijalca pri ENIAC-u, John Mauchly in J. Presper Eckert, sta si zamislila, da bi računalnik imel program, tj. ukaze, ki so navodilo za njegovo delovanje, shranjene v elektronskem spominu. Ker sta bila po pogodbi z ameriško vojsko zavezana k molčečnosti, te zamisli nista smela javno objaviti, temveč sta jo zaupala članu razvojne ekipe, Johnu von Neumannu, ki je v skupini delal kot svetovalec. John von Neumann je zamisel nato objavil leta 1945 v predlogu za nov računalnik EDVAC – Electronic Discrete Variable Computer.  Še danes ni jasno, ali je za to zamisel upravičeno zaslužen le von Neumann, po katerem so bili poimenovani računalniki s tovrstno zasnovo.

Danes so to praktično vsi računalniki, ki jih poznamo, in nam je to, da ima računalnik program shranjen v pomnilniku, nekaj povsem samoumevnega. A kot vidimo, sredi 40. let prejšnjega stoletja to ni bilo tako.