Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Aplikacijska plast
Ko želi Klemen na Facebooku v statusno polje vnesti »Kako lepo jutro!« in pripeti še fotografijo sončnega vzhoda, ki jo je ravnokar posnel, bo njegov spletni brskalnik naredil iz tega dve sporočili po standardu protokola HTTP (ang. HyperText Transfer Protokol). Eno sporočilo bo vsebovalo besedilo, drugo pa fotografijo. Prav vsako sporočilo protokola HTTP se začne s predpisanim delom, ki ga imenujemo glava. Glava vsebuje vse potrebne podatke, da sporočilo najde pot prek interneta do ciljnega strežnika. Med drugim je v glavi tudi spletni naslov cilja, ki je v našem primeru nekaj podobnega kot http://www.facebook.com. Glavi sledijo podatki, torej besedilo oziroma fotografija.
Brskalnik to sporočilo HTTP pošlje spletnemu strežniku Facebook. Spletni strežnik odstrani glavo, besedilo in fotografijo pa shrani med Klemnove podatke in jih od tistega trenutka dalje prikazuje na Klemnovi časovnici. Ker pri tem komunicirata aplikaciji (spletni strežnik in spletni brskalnik), to imenujemo aplikacijska povezava. Včasih pravimo tudi, da komunikacija poteka na aplikacijski plasti.
Kje pa pridejo nastopijo signali, boš vprašal(-a)? Res je, tukaj smo velik del vmesnega dogajanja izpustili. Pa si zadevo oglejmo še malo bolj podrobno. Ko spletni brskalnik oblikuje aplikacijsko sporočilo po predpisih protokola HTTP, je to sporočilo lahko tudi zelo dolgo, na primer če vsebuje veliko sliko ali zelo dolg dokument. Preden je besedilno sporočilo (ali slika) pripravljeno za prenos na drugo stran, je treba sporočilo zapisati v primerno obliko. Gotovo že veš, da je za računalnik primerna oblika predvsem dvojiška, torej zapis iz ničel in enic. Vsaki črki oziroma slikovni piki se dodeli koda, sestavljena iz ničel in enic. Pri tem se uporabijo natančno določena pravila, ki omogočijo, da se nato na sprejemnikovi strani ničle in enice spet preslikajo nazaj v začetno sporočilo ali sliko.