Komunikacija

Komunikacija (lat. communicatio) opisuje dejanje, ko nekdo sporoča nekaj nekomu drugemu. Oglejmo si nekaj primerov različnega načina sporočanja. Recimo, da smo v razredu in želimo sporočiti Igorju, da nimamo radirke. To naredimo tako, da rečemo nekaj podobnega kot: »Igor, nimam radirke.« V tem primeru je prišlo do komunikacije od med posameznim virom in posameznim naslovnikom (ang. unicast), ki je določen v glavi sporočila – Igorja lahko opredelimo kot naslov, kamor se dostavi sporočilo.

Drugi primer je, ko želimo celotnemu razredu sporočiti, da nimamo radirke. To sporočimo tako, da zavpijemo z gromkim glasom: »Vsi, nimam radirke!« ali celo samo »Nimam radirke!« Tokrat komunicira en vir z vsemi poslušalci ali preprosto oddaja sporočilo (ang. broadcast).

V zadnjem primeru si zamislimo, da imamo v razredu tri zelo dobre prijatelje (Igor, Metod in Jože) in vsi skupaj se imenujemo TDPGC. Sedaj bi radi sporočili našim prijateljem, da nimamo radirke. Slednje storimo na podoben način kot v prvem primeru, le da ne sporočamo Igorju ampak vsem našim prijateljem hkrati: »TDPGC, nimam radirke.« V tem primeru prav tako določen vir sporoča več naslovnikom, a ne vsem. Zato lahko podamo, da se sporočilo razpošilja (ang. multicast). Kot v prvem primeru tudi v tem TDPGC predstavlja naslov prejemnika.

Vsi opisani primeri komunikacije so bili enosmerni – od vira k vsaj enemu naslovniku. Na nek način predstavljajo pol komunikacije (ang. half duplex). Verjetno pa bi želeli dobiti radirko in tako smo veseli, ko Igor odgovori: »Miha, imam jo jaz.« Da, mi smo Miha in Igor nam je odgovoril prav tako z enosmerno komunikacijo, skupaj pa sva vzpostavila dvosmerno komunikacijo (ang. full duplex). Seveda se morava še dogovoriti, kako bova izmenjevala sporočila, in ta dogovor imenujemo protokol.

V razmislek

Vaja