Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Poraba časa
Doslej smo se pri programiranju večinoma ukvarjali s tem, kako sploh napisati program, ki bo izračunal želeni rezultat. Vendar pa je pri reševanju problemov z računalnikom pomembno še nekaj drugega: naš program mora do rezultata priti dovolj hitro. Program, ki bi izračunal pravilen rezultat, vendar bi za to porabil sto let, nam ne pomaga kaj dosti.
Zato je, ko sestavljamo algoritem ali pišemo program za reševanje nekega problema, koristno razmisliti tudi o tem, koliko časa bo računalnik porabil za njegovo izvajanje. Pogosto se izkaže, da lahko isti problem rešimo na več različnih načinov in da so nekateri od njih veliko hitrejši, nekateri pa počasnejši.
Kot lahko različni atleti različno hitro pretečejo progo, tako lahko različni algoritmi različno hitro rešijo dani problem.
To pa ne pomeni, da nas v praksi vedno zanima najhitrejša možna rešitev nekega problema. Hitrejša rešitev se lahko izkaže za bolj zapleteno, kar pomeni, da bomo imeli več dela s pisanjem rešitve in odpravljanjem napak ter da jo bo težje vzdrževati. Nič ni narobe, če namesto nje uporabimo neko preprostejšo in počasnejšo rešitev, če je ta za naš namen vseeno dovolj hitra.
Merjenje časa
Primer
Napiši funkcijo NajdiVsoto(a, s), ki preveri, ali v tabeli a obstaja par elementov, ki se seštejeta v s. Elementi tabele a so cela števila, urejena naraščajoče.
Preproste rešitve te naloge ni težko zapisati. Naj bo n število elementov v tabeli a. Iščemo torej par elementov, recimo jima a[i] in a[j], ki naj bi se seštela v s; pri tem lahko imata i in j vrednosti od 0 do n - 1. Lahko gremo torej v zanki po vseh možnih i, nato pa pri vsakem i še z gnezdeno zanko po vseh možnih j. Za vsak par števcev lahko zdaj preverimo, če se pripadajoča elementa seštejeta v s.
V pythonu bi ta postopek zapisali takole: