Doslej smo spoznali, da učinkovita avtentikacija zahteva, da napadalec ne more ponoviti sporočila, s katerim se avtenticiramo. Ob tem je s skrivnim geslom še dodatna težava, da ga ne smemo pozabiti, ker se sicer ne bomo več mogli avtenticirati. Da bi rešili omenjeni težavi, so se pojavili drugi načini avtentikacije. Eden izmed njih je uporaba biometričnih parametrov, pri čemer računalnik zazna naše edinstvene fizične lastnosti in na podlagi njih prepozna našo pristnost. Na primer računalnik z uporabo kamere posname našo očesno šarenico ali cel obraz, dobljene posnetke analizira in jih primerja s shranjenimi podatki. Na podoben način delujejo tudi druge metode, denimo prepoznavanje glasu, pri katerem moramo v mikrofon izgovoriti točno določeno besedo ali stavek. Pogosto zasledimo tudi čitalce prstnih odtisov. Primer takšnega čitalca prikazuje spodnja slika.
Druga možnost je avtentikacija z enkratnim ali časovno omejeno veljavnim geslom, ki ga pogosto lahko zasledimo pri spletnih bankah. V tem primeru od banke prejmemo majhno elektronsko napravo, podobno tej na spodnji sliki.
Naprava hrani neko zelo veliko in naključno število N, ki je skupna skrivnost. Poleg števila ima naprava še uro, ki je časovno dovolj dobro usklajena z oddaljenim sistemom. Ko napravo vklopimo, se s pomočjo neobrnljive funkcije na podlagi števila N in trenutnega časa, izraženega v minutah, izračuna novo število, ki ga naprava izpiše na zaslonu. Ker ima oddaljeni sistem usklajeno uro, bo tudi sam izračunal povsem enako vrednost. Čas v tem postopku zamenjuje izziv.