Algoritem lahko zapišemo kar v naravnem jeziku (npr. v slovenščini), vendar pa moramo biti pri tem dovolj natančni, da bo besedilo nedvoumno, torej da ga bo mogoče razumeti samo na en način. Programska koda je sama po sebi nedvoumna, pri naravnem jeziku pa moramo za to lastnost poskrbeti sami.
Zapišimo algoritem za problem MIN3 v naravnem jeziku:
Prikazani način je najprimernejši za algoritme, ki so sestavljeni iz zaporedja korakov. Kot vidimo v zgornjem primeru, je zapis v naravnem jeziku nekoliko okoren že za pogojne stavke, še bolj pa to velja za zanke. Marsikdaj si namreč moramo pomagati z navodili tipa »Pojdi na korak s številko ...«, ki hitro zameglijo strukturo algoritma. Zato običajno raje uporabljamo psevdokodo, ki predstavlja srednjo pot med naravnim in programskim jezikom.
Tudi pri zapisu algoritma s psevdokodo si lahko pomagamo z naravnim jezikom, vendar pa je zgradba zapisa podobna zgradbi programa v pythonu ali katerem sorodnem programskem jeziku. Podobno kot pri naravnem jeziku smo tudi pri psevdokodi zelo svobodni. Poskrbeti moramo le za nedvoumnost.
Na primer algoritem za problem MIN3 bi lahko v psevdokodi zapisali takole:
vhod: cela števila a, b in c če velja a < b, potem: če velja a < c, potem: naj = a sicer: naj = c sicer: če velja b < c, potem: naj = b sicer: naj = c izhod: vrednost spremenljivke naj
Vidimo, da je psevdokoda pravzaprav zelo podobna pythonovemu programu. Uporabljamo jo predvsem pri obsežnejših algoritmih, ko se ne želimo ukvarjati s podrobnostmi posameznih korakov, zato vsaj nekatere od njih zapišemo v naravnem jeziku ali pa s pomočjo matematičnih simbolov.