Spomnimo se, da je vrstni red elementov v zaporedju pomemben, poleg tega pa se elementi v njem lahko ponavljajo. Za množico ne velja nič od tega: vrstni red elementov ni bistven, vsak element pa lahko v njej nastopa samo enkrat. Množico zato uporabljamo v primerih, ko so pomembne le pripadnosti elementov v njej, ne pa njihovi položaji.
Tako kot zaporedja se tudi množice pogosto pojavljajo v vsakdanjem življenju. Lahko rečemo, da dijaki na zaključnem izletu tvorijo množico, saj v njej nimamo podvajanj, poleg tega pa nas za vsakega dijaka zanima zgolj to, ali se je izleta udeležil, nima pa smisla govoriti o vrstnem redu udeležencev izleta.
V pythonu nam je množica na voljo kar kot vgrajeni podatkovni tip set
. Množico lahko ustvarimo tako, da funkciji set
podamo tabelo njenih elementov:
Elementi množice se izpišejo v vrstnem redu, ki ga ne moremo vnaprej predvideti. To je razumljivo, saj vrstni red elementov pri množicah ni pomemben. Morebitna podvajanja se preprosto ignorirajo:
Prazno množico ustvarimo z izrazom set()
.
Napiši izraz, ki ustvari množico prvih petih praštevil.
Napiši izraz, ki ustvari množico kvadratov števil od 1 do 100. Pomagaj si z jedrnatim zapisom tabele, ki smo ga spoznali v 4. učni enoti.
V pythonu je množice mogoče ustvariti na dva načina. Pri pravem načinu elemente množice naštejemo znotraj para zavitih oklepajev. Pri drugem načinu pa uporabimo izraz oblike set(tabela)
, kjer elemente množice funkciji set
podamo v obliki tabele. Tolmač bo množico zapisal z zavitimi oklepaji:
>>> set([1, 2, 3, 4, 5]) {1, 2, 3, 4, 5} >>> set(['a', 'e', 'i', 'o', 'u']) {'e', 'i', 'u', 'a', 'o'} >>> imena = set(['Nika', 'Jure', 'Branko', 'Alenka']) >>> imena {'Alenka', 'Branko', 'Nika', 'Jure'}
Pozor: prazno množico lahko ustvariš samo z izrazom set()
ali set([])
. Izraz {}
namreč ne ustvari prazne množice, pač pa – kot bomo spoznali v naslednji učni enoti – prazen slovar.