To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Informacijska družba pomeni stopnjo razvoja v družbi, pri kateri imajo priprava, posredovanje, uporaba, združevanje podatkov pomembno gospodarsko, politično ali kulturno vlogo. V informacijski družbi ima znanje osrednjo vlogo, saj novi načini dela, ki temeljijo na obdelavi podatkov, ne bi bili mogoči brez znanja posameznikov. Informacijsko družbo zaznamujejo značilnosti, ki jo bistveno razlikujejo od predhodne družbene razvojne stopnje.
Pet ključnih značilnosti informacijske družbe:
Nastanek in razvoj informatike je potekal v družbah z najvišje razvitimi tehnološkimi okolji. Večina novih tehnologij, ki omogočajo obstoj informacijske družbe, se je uveljavil na začetku sedemdesetih. Najpomembnejši tehnološki preboj za razvoj novih informacijskih tehnologij je temeljil na prehodu z analogne na digitalno tehnologijo, posledično zmanjševanje in povečevanje zmogljivosti elektronskih naprav (na primer računalnikov in diskov). Prehod z analogne na digitalne tehnologije imenujemo tudi digitalna revolucija. Posledica prehoda na digitalne tehnologije je tudi pojav osebnih računalnikov v osemdesetih in s tem približanje informacijskih tehnologij širši populaciji. Na digitalni tehnologiji je temeljil tudi nastanek novih komunikacijskih tehnologij, ki so med drugim omogočile nastanek interneta in mobilne telefonije.
Gospodarstvo informacijske družbe v pomembnem delu temelji na delih gospodarstva, ki ne vključujejo predelave materialnih surovin ali izdelave materialnih izdelkov in so posledica razvoja novih tehnologij. Večina prihodkov in dela informacijskih družb tako ni več vezana na dejavnost kmetijstva ali industrije, temveč na storitvene dejavnosti. Tako gospodarstvo imenujemo poindustrijsko gospodarstvo. Del gospodarstva, ki ne temelji na industriji, imenujemo tudi terciarni sektor ali storitveni sektor. Primeri storitvenih dejavnosti terciarnega sektorja so: informacijske storitve, založništvo, izdelava programske opreme, zdravstvo, izobraževanje, mediji in izobraževanje.
Posamezno gospodarstvo lahko označimo za poindustrijsko, ko najmanj pol vsega prihodka družbe in vsaj pol zaposlenih izhaja iz dejavnosti, ki so povezane s terciarnim sektorjem. V Sloveniji je s storitvenimi dejavnostmi povezanih že več kot 70 odstotkov vseh zaposlenih. Podoben pa je tudi delež prihodkov od storitvenega dela slovenskega gospodarstva. Prihodki poindustrijskega gospodarstva so tako večinsko povezani z znanjem in le v manjši meri s presežkom pri pridelavi pridelkov ali povečevanjem proizvodnje in predelave surovin.
V visokotehnološko razvitih družbah večino delovnih mest predstavljajo dejavnosti, povezane z izdelavo, razširjanjem, uporabo, združevanjem in obdelavo podatkov. Pomembnost so pridobili poklici, ki zahtevajo več pridobljenega znanja in vključujejo ustvarjanje ter uporabo informacij s sodobnimi informacijsko-komunikacijskimi napravami. Delovanje visokotehnoloških družb zahteva tudi večje število poklicev, ki so neposredno povezani z ustvarjanjem, razvojem in delovanjem informacijskih rešitev ter s proizvodnjo informacijsko-komunikacijskih naprav.
Zaradi vedno večjega pomena znanja je pridobil tudi pomen izobrazbe. Brez množičnega in kakovostnega izobraževalnega sistema ni mogoče zagotoviti razvoja ali delovanja informacijskih tehnologij. Zato so za razvoj nujno potrebni visoko izobraženi tehnični kadri, po drugi strani pa že sama uporaba informacijskih tehnologij in storitev zahteva ustrezno izobraženega posameznika.
Nove tehnologije so spremenile pogled na fizični prostor, v katerem živimo. Uporaba novih informacijsko-komunikacijskih tehnologij (krajše IKT) je zelo spremenila način življenja in delovanja v fizičnem prostoru. IKT odpravljajo ovire in omogočajo nove načine izkoriščanja fizičnega prostora. Za potrebe dela, izobraževanja ali druženja lahko s komunikacijami prek informacijskih omrežij premagujemo tudi fizične razdalje v prostoru. Z IKT lahko vire z oddaljenih lokacij prenesemo v poslovno ali domače okolje.
Nove tehnologije so nam omogočile ustvarjanje novih oblik druženja ali dela na daljavo. Posamezniki lahko prek družabnih omrežij vzpostavljajo stike ne glede na fizično lokacijo. Podjetja učinkovito izkoriščajo možnosti komuniciranja in tako vzpostavljajo poslovalnice na območjih, ki jim najbolj ustrezajo zaradi lokalne infrastrukture, dostopa do znanja, trgov ali delovne sile. Pojavili so se delavci na daljavo, ki lahko opravljajo poklic izven fizične lokacije podjetja. Pri tem pa so ti delavci lahko v sosednji stavbi ali na drugi celini.
Nove tehnologije so omogočile hiter razvoj medijev in medijskih vsebin. Po drugi strani pa informacijsko-komunikacijske naprave spreminjajo naše vsakodnevne navade. V sedemdesetih je bilo za ogled filma treba obiskati kinodvorano. V osemdesetih je s proizvodnjo videorekorderjev in množično uporabo tehnologije VHS obisk v kinematografih upadel. Nadomestile so jih videoteke in ogled filmov na domu. Zdaj lahko najnovejše medijske vsebine – od filmov, novic ali videoiger – prenašamo s seboj. Prek osebnih naprav so nam v vsakem trenutku na voljo vsebine iz različnih kulturnih okolij. Razvoj IKT je povzročil, da posameznika druge kulture in vzorci obnašanja lažje dosežejo in vplivajo na njegovo ravnanje. Hkrati pa ima posameznik možnost prenašati svojo kulturo v oddaljene skupnosti.
Do medkulturnih stikov ne prihaja le med obiski tujih dežel ali posredno prek predstavnostnih vsebin, ki jih določajo drugi. Vsak posameznik lahko z osebno napravo v trenutku dostopa do raznovrstnih vsebin. Vendar lahko posameznik izkoristi prednost razpoložljivosti vsebin le, če ima dovolj znanja in veščin. Vsebine se posredujejo v različnih jezikih in z različnimi pomeni. Posameznik mora pridobiti znanje tujih jezikov, veščine razumevanja vsebin in široko izobrazbo. Tako pridobljeno znanje imenujemo kulturni kapital. Posamezniki z več kulturnega kapitala so uspešnejši pri uveljavljanju v svoji družbi, hkrati pa se lažje uveljavljajo tudi v drugih okoljih.