Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Lokalne spremenljivke
V zadnjem primeru na prejšnji strani bomo pri stavku print(produkt) dobili napako: tolmač vidi, da je v telesu funkcije nek stavek (namreč produkt = a * x), ki spremenljivki produkt nekaj prireja, zato jo obravnava kot lokalno spremenljivko. Ko pride izvajanje do stavka print(produkt), pa se prireditev produkt = a * x še ni izvedla, zato lokalna spremenljivka produkt še ni inicializirana in tolmač bo javil napako. Na tistem mestu sicer že obstaja globalna spremenljivka produkt, vendar te funkcija ne vidi, ker ima lokalno spremenljivko z enakim imenom.
Kaj pa, če bi funkcija vendarle želela nekaj prirediti neki globalni spremenljivki (in ne ustvariti lokalne spremenljivke z istim imenom)? V pythonu lahko s stavkom global določimo, da hočemo uporabljati neko globalno spremenljivko in ne dobiti istoimenske lokalne spremenljivke:
Vračanje rezultata iz funkcije
Pogosto pride prav, če lahko funkcija vrne nek rezultat. Klicatelj potem ta rezultat vidi kot vrednost izraza, s katerim je funkcijo poklical, in ga lahko nadalje obdeluje kot katerokoli drugo vrednost. Na primer:
Ko pride izvajanje funkcije do stavka return, se klic takoj konča (četudi za tem stavkom pridejo v telesu funkcije še drugi stavki) in vrne vrednost izraza, ki smo ga napisali v stavku return. Ko na primer v zgornjem primeru glavni del programa pokliče Povprecje(a), ta funkcija najprej pokliče funkcijo Vsota, ki sešteje elemente tabele in vrne njihovo vsoto; v našem primeru je to 90. Nato Povprecje pokliče še standardno pythonovo funkcijo len, ki vrne število elementov tabele (v našem primeru 3); rezultat izraza Vsota(tabela) / len(tabela) je torej 30 in to je vrednost, ki jo vrne funkcija Povprecje. Glavni del programa to vrednost poda kot parameter standardni pythonovi funkciji print in jo tako izpiše.