Generacije elektronskih računalnikov

Glavni mejnik v razvoju tehnologije so elektronski računalniki, ki so razdeljeni v generacije. Pred elektronskimi računalniki so bili stroji izdelani iz mehanskih delov, kot so releji (stikala) in zobata kolesa. Za delovanje so se morali ročno ali mehansko premikati kovinski deli, kar je zahtevalo veliko časa. Elektronski računalniki pa so postali digitalni in zato tudi precej hitrejši. Od prvega računalnika naprej se je večinoma spreminjala le še tehnologija in ne več računalniška arhitektura.

Rele

Prva generacija (1940–1956)

Tehnologija:

  • elektronke – prazna (vakuumska) steklena bučka z dvema elektrodama, primer je računalnik ENIAC.

Vhod in izhod: strojni jezik in luknjane kartice, izpis na papir.

Programiranje: s premikanjem stikal.

Programska oprema: za vsako spremembo je bilo treba napisati nov program.

Elektronka

Druga generacija (1956–1963)

Tehnologija:

  • Tranzistor: polprevodniški elektronski element s tremi priključki, ki ga uporabljamo za preklapljanje elektronskih signalov, lahko pa so ga uporabili tudi kot ojačevalnik.
  • Iz več tranzistorjev so sestavili logična vrata: elektronsko vezje, ki logičnim stanjem na vhodnih sponkah priredi ustrezno logično stanje na izhodni sponki.
  • Preklopna digitalna vezja (ang. flip-flop).
  • Računalniki so postali manjši, hitrejši, cenejši, energetsko varčnejši in manj pokvarljivi.

Vhod in izhod: luknjane kartice in izpis na papir.

Programiranje: simbolni jeziki, podobnimi današnjim zbirnikom (ang. assembler). Začeli so se razvijati tudi višjenivojski programski jeziki, kot sta COBOL in Fortran.

Programska oprema: še vedno vsakič nova z vnovično uporabo nekaterih delov prejšnje.

Tranzistorji