Licenca
To delo je na voljo pod pogoji slovenske licence Creative Commons 2.5:
priznanje avtorstva - nekomercialno - deljenje pod enakimi pogoji.
Celotna licenca je na voljo na spletu na naslovu http://creativecommons.org/licenses/by-nc-sa/2.5/si/. V skladu s to licenco je dovoljeno vsakemu uporabniku delo razmnoževati, distribuirati, javno priobčevati, dajati v najem in tudi predelovati, vendar samo v nekomercialne namene in ob pogoju, da navede avtorja oziroma avtorje in izdajatelja tega dela. Če uporabnik delo predela, kar pomeni, da ga spremeni, preoblikuje, prevede ali uporabi to delo v svojem delu, lahko predelavo dela ponudi na voljo le pod pogoji, ki so enaki pogojem iz te licence oziroma pod enako licenco.
Bitna predstavitev
Računalnik je elektronska naprava, ki omogoča računanje in obdelavo podatkov. Tudi ko ob zimskih večerih pokriti s toplo odejo na kavču gledamo film na zaslonu prenosnika, računalnik zelo intenzivno računa. Osnovni elektronski gradniki, iz katerih je sestavljen računalnik (imenujemo jih tranzistorji), delujejo tako, da je na njihovih priključkih v kateremkoli trenutku mogoče zaznati le dve vrednosti električne napetosti. No, mikroelektroniki in tehnologi bi temu najbrž nasprotovali in trdili, da tranzistorji sicer res delujejo v nelinearnem območju, a so napetosti še vedno zvezne. Ampak oni živijo v svetu mikrovoltov, mikrovatov na kvadratni nanometer in podobo, česar mi niti ne opazimo in nas ne zanima. Taka je pač narava teh, nam čudnih elektronskih vezij, ki jo, če v današnjem času vsaj delno želimo razumeti delovanje računalnikov, moramo sprejeti.
In kaj za nas, navadne uporabnike, pomeni dejstvo, da lahko na nekem priključku izredno majhnega elektronskega elementa izmerimo le dve napetosti? To pomeni, da nam elektronski element na tem priključku sporoča, da je v nekem trenutku nekaj »res« ali pa »ni res«, ali pa da nečesa »ni« ali pa »je«, mogoče celo, da je nekaj »belo« ali »črno«. Torej vsak tak, še tako majhen priključek, lahko hrani informacijo in le-ta se lahko spreminja.
Največji možni količini informacije, ki jo lahko spravimo v nekaj, kar ima le dve možnosti (npr. da je nekaj »črno« ali »belo« oziroma da je nekaj »res« ali »ni res«) pravimo bit.
In če se sedaj prestavimo na »malo višji nivo« in se oddaljimo od fizike ali elektronike, lahko podamo, da vsak osnovni gradnik računalnika lahko hrani ali obdeluje en bit informacije.
Seveda nam sedaj ne bi smelo biti tuje, če ugotovimo, da je tudi slika, ki jo hranimo kot ozadje na zaslonu, sestavljena iz velikega števila bitov, in da se med gledanjem priljubljenega filma v računalniku pretaka ter obdeluje ogromno število teh bitov. In (punce pozor!) da sta Julia Roberts in Hugh Grant v filmu Nothing Hill le množica bitov, ki je v danem trenutku nekje v računalniku postavljena ter določena tako, da se Julia in Hugh na zaslonu strastno poljubljata. In (fantje, pozor!) da so Messi, Neymar in drugi, medtem ko na zaslonu prenosnika gledate njihov tik-tak, le ogromna množica bitov! Medtem ko se vi zabavate, računalnik računa z biti, čeprav se tega ne zavedate.
Računalniški inženirji med programiranjem računalnikov opisujejo, kdaj in kako se bodo vsi ti biti spreminjali. Za osnovni stanji običajno določijo oznake. Lahko bi stanji na primer zapisali kot »črno« in »belo«, mogoče celo »jabolko« in »hruška«. A ker ima programiranje temelje v matematiki, so določili, da bomo vrednosti zapisali kot 0 in 1. Ti števki nam olajšata računanje, čeprav bi z malo več truda in zmede lahko računali tudi z jabolki in hruškami. V računalništvu največkrat govorimo, da ima nek bit vrednost 0 ali 1.
Ali dioda sveti, bi lahko zapisali z enim bitom.