Licenca

Pri programski opremi običajno velja, da je ne posedujemo, ampak jo samo uporabljamo, oziroma jo prejmemo v uporabo. Pravico za uporabo programske opreme imenujemo licenca. V posamezni licenci je natančno navedeno, kaj uporabnik sme in česa ne sme narediti s programsko opremo. Glede na tip licenc v grobem delimo programsko opremo v tri skupine:

Odprta programska oprema

Prosta in odprtokodna programska oprema (ang. free and open source): programska oprema je dostopna v izvorni kodi, ki jo lahko spreminjamo in sami prevedemo. Takšna programska oprema je brezplačna in jo običajno lahko uporabimo v poljuben namen. Primeri licenc:

  • Licenca Creative Commons (CC) – nabor licenc, ki omogočajo brezplačno distribucijo sicer zaščitenega dela;
  • licenca BSD;
  • licenca GPL (GNU General Public Licence);
  • licenca Apache;
  • in še vrsta drugih.

Zaprta programska oprema

Lastniška programska oprema (ang. proprietary): običajno izvorna koda ni na voljo in tudi pravico za uporabo moramo plačati. Nadgradnje (ang. upgrade) programske opreme se pogosto dodatno zaračunavajo (na primer če želiš nadgraditi zbirko Microsoft Office z različice 2007 na 2010).

Preizkusna programska oprema (ang. shareware): to je običajno zaprta programska oprema s to razliko, da jo lahko določen čas brezplačno uporabljamo in se šele nato odločimo za nakup (na primer Adobe Photoshop v času pisanja učbenika ponuja 30-dnevno brezplačno preskusno obdobje uporabe).

Javna programska oprema

Javna programska oprema (ang. public domain): brezplačna programska oprema, ki jo lahko uporabljamo brez kakršnih koli omejitev, saj ji je poteklo lastništvo. Neredko na voljo tudi v izvorni kodi. Razlika med javno in odprto programsko opremo je, da ima odprta programska oprema licenco, javna je pa brez nje (na primer sistem za upravljanje s podatkovnimi bazami SQLite je javna PO, medtem ko sta sistema PostgreSQL in MySQL odprta PO z licencama. Vsi trije sistemi pa so odprtokodni).