Pri programski opremi običajno velja, da je ne posedujemo, ampak jo samo uporabljamo, oziroma jo prejmemo v uporabo. Pravico za uporabo programske opreme imenujemo licenca. V posamezni licenci je natančno navedeno, kaj uporabnik sme in česa ne sme narediti s programsko opremo. Glede na tip licenc v grobem delimo programsko opremo v tri skupine:
Prosta in odprtokodna programska oprema (ang. free and open source): programska oprema je dostopna v izvorni kodi, ki jo lahko spreminjamo in sami prevedemo. Takšna programska oprema je brezplačna in jo običajno lahko uporabimo v poljuben namen. Primeri licenc:
Lastniška programska oprema (ang. proprietary): običajno izvorna koda ni na voljo in tudi pravico za uporabo moramo plačati. Nadgradnje (ang. upgrade) programske opreme se pogosto dodatno zaračunavajo (na primer če želiš nadgraditi zbirko Microsoft Office z različice 2007 na 2010).
Preizkusna programska oprema (ang. shareware): to je običajno zaprta programska oprema s to razliko, da jo lahko določen čas brezplačno uporabljamo in se šele nato odločimo za nakup (na primer Adobe Photoshop v času pisanja učbenika ponuja 30-dnevno brezplačno preskusno obdobje uporabe).