Ureditev operacijskega sistema

Kot smo že omenili, je operacijski sistem samo segment programske opreme, ki je sestavljen iz treh delov: jedra, sistemskih knjižnic in sistemskih programov. Naloga jedra je zagotavljanje nalog, ki smo jih omenili zgoraj. Te naloge so zelo zahtevne in bi njihovo nepooblaščeno opravljanje lahko škodovalo našemu sistemu. Zato se jedro izvaja v jedrnem ali privilegiranem načinu (ang. kernel/privileged mode). Primeri opravil, ki jih opravlja jedro, so prenos podatkov med pomnilnikom in diskom, priprava slike za zaslon, pošiljanje in podobno. Nasprotno pa se uporabniški programi izvajajo v uporabniškem načinu (ang. user mode), saj ne morejo škoditi našemu sistemu.

Za nekatera opravila ni potrebe, da jih operacijski sistem izvaja v priviligiranem načinu, ampak jih lahko izvaja preprosto v uporabniškem načinu. Primer takšnega programa je razvrščanje datotek, ki jih želimo natisniti. Te programe imenujemo sistemski programi in jih običajno uporabljamo kot samostojno tekoče programe, ki jih sistemih Unix imenujemo demoni (ang. daemon), v okolju Windows pa storitve (ang. services).

Shema računalniškega sistema


Operacijski sistem morajo uporabniški programi na nek način uporabljati – recimo, da želijo natisniti dokument ali se pogovarjati po omrežju. To počno s pomočjo ali prek sistemskih knjižnic.

Včasih uporabljamo tudi pojem sistemska programska oprema kot vzporednico z uporabniško programsko opremo. Vanjo štejemo poleg operacijskega sistema še različne programe, ki so namenjeni opazovanju in nadzoru delovanja operacijskega sistema ali za druge podporne namene. Primere si oglej spodaj: