Po domače pravimo, da imenik ali mapa praviloma vsebuje datoteke, lahko pa tudi druge imenike. Uporabljamo jih zato, da bi se v masi datotek znašli in da bi podatke lahko imeli organizirane (urejene) v nekem redu. Takemu redu rečemo drevesna struktura (ang. tree structure).

Če v razlago vključimo še operacijske sisteme, ugotovimo, da so v različnih operacijskih sistemih datoteke shranjene na pomnilnih enotah (diskih), ki so razdeljene v particije (ang. partition). Particije pa so formatirane tako, da ustrezajo določenemu datotečnemu sistemu (ang. file system).

Datoteke

V uvodu smo povedali, da so podatki na pomnilni enoti, kot je disk, zapisani v obliki datoteke. Datoteka je torej osnovna organizacijska enota z računalnikom zapisanih podatkov. Ker poznamo kar nekaj različnih vrst podatkov, smo ugotovili, da te podatke zapisujemo v različne vrste datotek. Na primer slike so drugače zapisane v datoteko kot besedilo, video ali zvok. Če želimo datoteko uporabiti (si datoteko s sliko ogledati ali datoteko z zvokom poslušati), potrebujemo vrsti datoteke primerno programsko in strojno opremo.

V datoteko zapisujemo tudi programe. Take datoteke imenujemo izvršljive datoteke (ang. executable file). Ob zagonu takšne datoteke se izvede v njej zapisano zaporedje ukazov oziroma program.

Vrste datotek

Ker je vsaka datoteka na nivoju pomnilne enote zapisana v obliki nizov ničel in enic (bitov), datoteke običajno ločimo eno od druge po priponi datoteke, ki je del njenega imena. Ime datoteke je običajno sestavljeno iz imena, pike in pripone datoteke. Pripona datoteke operacijskemu sistemu (in tudi nam) sporoča, katere vrste je datoteka in (posledično) s katerim programom jo lahko zaženemo.

V tabeli na desni si oglejmo nekatere najbolj pogoste vrste datotek in njihove običajne pripone.