Ker blok zelo pogosto ni dovolj velik za zapis celotne datoteke, se dogovorimo, da se na začetku bloka nahaja dovolj pomnilnika za naslov do naslednjega bloka ali zapis, ki nam pove, da se v tem bloku datoteka konča – EOF (ang. end-of-file).

Primer kaže, da datoteka ni nujno zapisana v zaporednih blokih. Če so zaporedni bloki na voljo (niso zasedeni z drugimi podatki), se datoteka seveda zapiše v zaporedne bloke. Če pa ni dovolj prostih zaporednih blokov, se zasedejo bloki, ki so na voljo.


Tako dobimo razpršene ali fragmentirane (ang. fragmented) zapise datotek po celotni pomnilni enoti. S pogostim pisanjem, brisanjem in spreminjanjem zapisov datotek na pomnilni enoti se razpršenost ali fragmentiranost zapisov datotek na pomnilni enoti veča. S tem se upočasnjuje delovanje pomnilne enote in pojavi se potreba po defragmentaciji (ang. defragmentation) pomnilne enote.

Defragmentacija pomnilne enote je postopek urejanja zapisa datotek v čim bolj strnjene in zaporedne nize blokov. S tem bistveno pohitrimo delovanje pomnilne enote.

Bloki in podatkovni nosilec

Podatkovni nosilec (kot je disk) je urejen v vrsto blokov določene velikosti.

V konzoli so izpisani osnovni podatki o podatkovnih nosilcih (ime nosilca, velikost posameznega bloka, število blokov na nosilcu, velikost nosilca v bajtih)